Dobro digitalizirana javna uprava in šibka e-demokracija
Slovenija se približuje cilju, da bodo vse ključne javne storitve dostopne digitalno. Država pri doseganju kazalnikov večinoma sledi zastavljenim časovnicam, javna uprava pa ima zaradi dolgoletnega razvoja e-uprave tudi razmeroma dobro izhodišče za nadaljnjo digitalno preobrazbo javnega sektorja. Kljub temu število digitaliziranih storitev samo po sebi še ne pove veliko o njihovi kakovosti in učinkih. V ospredje zato vse bolj stopajo vprašanja, ali digitalizacija dejansko poenostavlja postopke, zmanjšuje birokracijo in krepi možnosti sodelovanja državljank in državljanov pri odločanju.
Dobro digitalizirana javna uprava
Digitalna preobrazba javnega sektorja je postala eno osrednjih razvojnih področij Slovenije. Strategija Digitalna Slovenija 2030 in Strategija digitalnih javnih storitev 2030 predvidevata, da bodo do leta 2030 vse ključne javne storitve dostopne na spletu in tako dosegljive vsem uporabnikom. Poleg tega naj bi se najmanj 80 % digitalno dostopnih javnih storitev tudi dejansko opravilo digitalno, najmanj 80 % uporabnikov pa naj bi uporabljalo digitalno identiteto.
Evropska komisija v nacionalnem poročilu o stanju digitalnega desetletja 2026 ugotavlja, da Slovenija pri digitalnih javnih storitvah za državljane dosega vrednost 84,2, evropsko povprečje pa znaša 84,6. To kaže, da je država pri digitalizaciji javnih storitev relativno uspešna in večinoma sledi zastavljenim časovnicam razvoja. Tudi senčno poročilo civilne družbe o spremljanju izvajanja ciljev digitalnega desetletja za leto 2025 ugotavlja, da Slovenija pri razvoju digitalnih javnih storitev večinoma dosega načrtovane kazalnike, kar je povezano tudi z dolgoletnimi vlaganji v razvoj e-uprave.
Pri digitalizaciji javnih storitev ni pomembno le, koliko storitev je dostopnih digitalno, temveč tudi, kako delujejo v praksi in kaj dejansko prinašajo uporabnikom. Ena pomembnejših sprememb, ki jih predvideva strategija, je premik od razmišljanja skozi pristojnosti posameznih institucij k razvoju storitev na podlagi potreb uporabnikov. Ideja je precej preprosta: človeka običajno ne zanima, katera institucija je pristojna za posamezen postopek. Zanima ga predvsem, kako urediti vse glede rojstva otroka, vpisa na študij, selitve, zaposlitve ali ustanovitve podjetja. Danes so ti postopki pogosto razpršeni med različnimi institucijami, kar pomeni več obrazcev, večkratno posredovanje istih podatkov in ločeno urejanje postopkov. Cilj je, da bi bile storitve med seboj bolje povezane in uporabniku prijaznejše.
Temu sledijo tudi načela strategije, kot so načelo »samo enkrat«, po katerem istega podatka javni upravi ni treba posredovati večkrat, uporaba predizpolnjenih obrazcev, večji vpogled uporabnikov v uporabo lastnih podatkov ter prehod od dokumentov k podatkom.
Takšen pristop odpira tudi širše vprašanje, katere potrebe in življenjske situacije sploh vključujemo med ključne javne storitve.
Digitalna država brez digitalne demokracije?
Pregled ključnih javnih storitev pokaže, da so v ospredju predvsem področja, povezana z družino, študijem, zaposlitvijo, selitvijo in ustanavljanjem podjetij, precej manj pozornosti pa je namenjene demokratičnemu življenju ter vključevanju državljank in državljanov v odločanje. Med ključnimi storitvami tako ne najdemo elektronskega zbiranja podpisov podpore kandidaturam za volitve, digitalne podpore peticijskim postopkom ali naprednejših spletnih orodij za izvajanje dialoške demokracije. Digitalizacija je zato izrazito usmerjena v upravne postopke in vsakodnevne potrebe uporabnikov, bistveno manj pa v nadaljnji razvoj in krepitev e-demokracije. To je še posebej zanimivo, ker Slovenija na področju spletne politične aktivnosti sicer precej izstopa.
Po podatkih Evropskega statističnega urada (EUROSTAT) je imela Slovenija leta 2025 največji delež prebivalstva v EU (32 %) po uporabi interneta za izražanje mnenj o družbenih ali političnih temah na spletnih straneh ali v družbenih medijih (npr. Facebook, Twitter, Instagram, YouTube). Evropsko povprečje je bilo 16,4 %.
Stanje pa je precej drugačno pri formalnih oblikah digitalne participacije. V spletnih posvetovanjih ali glasovanju o državljanskih ali političnih vprašanjih (npr. urbanistično načrtovanje, podpisovanje peticije) sodeluje le 5,4 % prebivalcev, kar je precej pod evropskim povprečjem (10,2 %). Slovenija je torej zelo dejavna pri neformalni politični aktivnosti na spletu, bistveno manj pa pri vključevanju ljudi v institucionalne oblike digitalne participacije. To je verjetno povezano tudi z omejenimi demokratičnimi učinki obstoječih mehanizmov, kot sta podportal E-demokracija na portalu e-Uprava in portal Predlagam vladi.
Na to opozarja tudi analiza posvetovalnega procesa za pripravo akcijskega načrta strategije digitalna Slovenija 2030 za leti 2025 in 2026 ter predlogi iz senčnega poročila o digitalnem desetletju, ki izpostavljajo potrebo po krepitvi digitalnih oblik sodelovanja državljank in državljanov – od digitalne podpore zbiranju podpisov za kandidature in digitalizacije peticijskih postopkov do izboljšanja delovanja portala Predlagam vladi, eDemokracije ter razvoja novih mehanizmov deliberacije (soustvarjanja) javnih politik in odločitev. Takšni predlogi zagovarjajo umestitev digitalne demokracije med ključne javne storitve. Prav zato se kot primer pogosto omenja Estonija, kjer digitalna preobrazba ni zajela le e-uprave, temveč tudi razvoj digitalne demokracije in internetnih volitev.
Uporabnikom dostopne in prijazne digitalne storitve
Naslednja stopnja razvoja digitalnih javnih storitev bo zato verjetno manj povezana s številom novih portalov in aplikacij ter bolj z vprašanjem njihove kakovosti, uporabniške izkušnje in dostopnosti. Strategija digitalnih javnih storitev med temeljnimi načeli posebej poudarja osredotočenost na uporabnika, soustvarjanje, vključevanje in dostopnost, kar pomeni premik od vprašanja, koliko storitev je digitaliziranih, k vprašanju, kako jih ljudje dejansko uporabljajo.
Digitalna storitev namreč ni dostopna zgolj zato, ker obstaja na spletu. Uporabniki podpornih tehnologij (npr. bralniki zaslona), osebe z invalidnostmi, starejši ali ljudje s slabšimi digitalnimi kompetencami se pri uporabi storitev še vedno srečujejo z različnimi ovirami. Strategija zato izrecno določa, da bodo pri poenotenju dostopa do storitev upoštevani standardi dostopnosti in dobre prakse za osebe z različnimi oblikami oviranosti ter druge ranljive skupine uporabnikov.
Pomemben del tega premika je tudi soustvarjanje digitalnih storitev. Akcijski načrt predvideva uvajanje procesov soustvarjanja skupaj z uporabniki, uporabniško podporo prebivalcem pri uporabi digitalnih storitev ter usposabljanja za digitalne kompetence. Evropska komisija ob tem opozarja, da je področje soustvarjanja digitalnih javnih storitev še vedno razmeroma nerazvito. Prav zato bi morala biti naslednja razvojna stopnja digitalnih javnih storitev manj tehnološka in bolj usmerjena v uporabnike ter njihove potrebe.
Javni denar, javna koda: odprtokodne rešitve v javnem sektorju
Pomemben izziv ostaja tudi tehnološka nevtralnost, ki jo Strategija digitalnih javnih storitev opredeljuje kot nevtralnost pri izboru tehnologij s ciljem izmenljivosti, kompatibilnosti in zamenljivosti. V praksi pa se pojavljajo vprašanja, kako se to načelo uresničuje. Primer je digitalna storitev eOsebna, ki še vedno nima sistemsko urejene podpore za operacijski sistem Linux, kar pomeni, da vsi uporabniki nimajo enakega dostopa do storitev, čeprav je tehnološka nevtralnost formalno zapisana med temeljnimi načeli.
To odpira širšo razpravo o digitalni suverenosti, odprtokodnih rešitvah in zmanjševanju odvisnosti od posameznih ponudnikov tehnologij. Senčno poročilo o digitalnem desetletju posebej izpostavlja načelo Javni denar, javna koda po katerem bi morala biti programska oprema, razvita z javnim denarjem, javno dostopna in ponovno uporabna. Tak pristop zmanjšuje odvisnost od ponudnikov (vendor lock-in), spodbuja interoperabilnost, preprečuje podvajanje razvoja ter prispeva k večji dostopnosti in preglednosti digitalnih storitev. Med predlogi za prihodnje nacionalne kazalnike se zato pojavljata tudi cilja, da bi bilo najmanj 25 % digitalnih javnih storitev skladnih s standardi spletne dostopnosti in da bi bilo najmanj 25 % rešitev odprtokodnih.
Pomen strateških usmeritev na ravni EU na področju digitalne suverenosti je prepoznalo tudi nekdanje Ministrstvo za digitalno preobrazbo, ki je ustanovilo medresorsko delovno skupina za odprto kodo za pripravo Strategije uporabe in razvoja odprte kode v javnem sektorju Republike Slovenije.
Zaključna misel
Slovenija ima na področju digitalizacije javnih storitev dobro izhodišče za nadaljnji razvoj. Večji izziv kot širitev digitalnih storitev so zato vprašanja, kako dostopne bodo obstoječe storitve, v kolikšni meri bodo upoštevale potrebe uporabnikov in ali bodo omogočale tudi več sodelovanja državljank in državljanov ter ali bodo zagotavljale tehnološko nevtralnost in digitalno suverenost.
Avtorica: Sabina Janičijević, Zavod za digitalno vključenost in družbeno pravičnost – Blok 7
Pregled in dopolnitev: mag. Simon Delakorda, Inštitut za elektronsko participacijo
Izjava o odgovornosti
Članek je del projekta »Sooblikovanje javnih politik digitalizacije v Sloveniji 4« (CODIS 4). Projekt finančno podpira European Citizen Action Service (ECAS) z dodeljeno subvencijo EURECA 2026, (European Citizenship Accelerator), ki jo sofinancira program Državljani, enakost, pravice in vrednote Evropske unije. Besedilo članka ne odraža nujno stališč in mnenj European Citizen Action Service (ECAS) ali Komisije Evropske unije. Zanje ne moreta biti odgovorna niti ECAS niti Komisija.